V košarici ni izdelkov.
Če ste že bili kdaj v Romuniji, potem veste, kako velika in prostrana dežela je in mogoče ste na lastni koži izkusili, da tam vsak izlet traja vsaj tri ure. Vožnje. V eno smer. In vam bo po vsej verjetnosti vzel cen dan, če ne kar vikend. A če ste že imeli kdaj priložnost izkusiti lepote in divjost romunske pokrajine pa tudi prijaznost in toplino tamkajšnjih ljudi, potem prav tako veste, da je bil vsak kilometer vreden vašega časa, slike in dogodki pa za vedno vtisnjeni v vaš spomin.
Prve štiri od dvanajstih dni, ki sva jih letos preživela v Romuniji, sva namenila potepanju po južnih in vzhodnih Karpatih. Dva dni sva hodila, dva dni sva se naokrog potepala z avtom. Bilo je nepozabno.
Nacionalni park Retezat: vzpon do ledeniškega jezera Bucura
V zahodnem delu južnih Karpatov leži gorovje Retezat, v njegovem osrčju, v istoimenskem nacionalnem parku, na nadmorski višini 2040 m pa jezero Bucura, največje ledeniško jezero v Romuniji. Pot do izhodišča, ki pelje tudi mimo najvišjega jezu v državi in kjer plačate vstopnino v park, se dobršen del vije med mogočnimi transilvanskimi gozdovi in zahteva nekaj spretnosti ter po možnosti malo višji avto, a je vredna vsakega truda. Po dobri uri adrenalinske vožnje vas bo namreč privedla do Poiane Pelegii, izhodišča, od koder se boste lahko podali v samo naročje karpatskih dvatisočakov.
In sva šla. Po ozki brvi, mimo kampa na jasi, obdanega z visokimi smrekami, sva se podala v gozd. Sledila sva oznakam na skalah in drevesih in takoj ugotovila, da je sistem označevanja poti v Romuniji pravzaprav popoln: oznake se pojavljajo v rumeni, rdeči in modri barvi, pokončna črta označuje glavno pot, križec stezo, ki vodi do glavne poti, krogec in trikotnik pa sekundarne, včasih krožne poti. Barve nimajo posebnega pomena, razen da preprečujejo nejasnosti ob morebitnem križanju dveh ali več enakovrednih poti.
Stopala sva po velikih ploščatih kamnih, ob katerih so rasle borovnice, v globeli pod nama je šumel potok. Po dobre pol ure hoje je gozd prešel v grmičevje, prepleteno z visokim, močvirnatim rastjem, izpod katerega so na dan vreli nešteti potočki, pred nama pa se je odprla planina, posuta z belimi madeži. Šele ko sva se jim približala, sva ugotovila, da gre za skale, med katerim so se pasle ovce in na trenutke je bilo težko razločiti med enimi in drugimi. Po planini je tekalo nekaj ovčarskih psov, za njimi pa sta počasi stopala pastirja, oblečena v črni usnjeni jakni in z visokima, zaobljenima klobukoma na glavah, ter z nežnimi žvižgi zbirala drobnico na kup. Ko sva dosegla skalnat rob planine, sej je pred kuliso prostranih pobočij karpatskih vršacev odprl pogled na čudovito modro jezero Bucura. Na označenih mestih v parku je mogoče kampirati, pri čemer je obala jezera gotovo ena od najlepših lokacij. Kamp ni bil pretirano poln, vzdolž južne obale je bilo raztresenih nekaj šotorov, med katerimi sta se pasla dva konja. Od jezera na okoliške hribe vodi ogromno poti, med drugim se je od tam mogoče vzpeti na vrh Peleaga, najvišjo točko gorovja Retezat. Midva sva jo mahnila na bližnje sedlo, od koder sva se še enkrat razgledala po zelenih pobočjih, nato pa se ob spremljavi rahlega dežja vrnila k izhodišču.
Čas hoje: 3h 45min
Skupna dolžina poti: 10,5km
Višinska razlika po poti: 818m
Skok v vzhodne Karpate: Krvavo jezero in mogočna soteska Bicaz
Naslednje jutro je sijalo sonce, od dežja osvežena pokrajina pa je bila kot nalašč za izlet. Mahnila sva jo na sever, vse do nevidne meje med pokrajinama Transilvanijo in Moldavijo.
Destinacija tega dne: Krvavo jezero in dih jemajoča soteska Bicaz.
Vijugala sva po široki cesti, tudi tokrat obdani z visokimi smrekami, izza katerih je sem ter tja pokukala kakšna prepadna stena ali ošpičen vrh. Bil je petek, začenjal se je vikend, čas, ko se številni Romuni odpravijo na tridnevni izlet v naravo in ko sva prispela do Krvavega jezera, sva doživela pravi kulturni šok: na njegovi obali se je trlo ljudi in pločevine, na nepreglednem številu stojnic so prodajali vse mogoče, iz povsod se je kadilo in dišalo je po hrani: nad ognjem so se pekli kurtoši, v olju cvrli langaši; otroški vrtiljak, postavljen na eni od teras nad jezerom, je delal s polno paro. Prebila sva se do lesenega podesta nad vodo, na katerem sta dva mladeniča veslanja željnim obiskovalcem brez prestanka izposojala čolne. Znašla sva se na nekakšnem sejmu in ta je bil postavljen sredi gozda, v osrčju narodnega parka.
Trajalo je nekaj minut, preden sva se končno prepustila toku. Povzpela sva se na deset minut oddaljeno ploščad z lepim razgledom na mlado jezero, nastalo v devetnajstem stoletju, ko se je z bližnje gore odlomil plaz skal in zaprl strugo potoka. Pri tem je poplavilo in polomilo gozd iz jelk, katerih razklana debla še danes gledajo iz vode. Okrog nastanka jezera krožijo vsaj tri legende in vsaka od njih na takšen ali drugačen način opisuje skalovje, ki se je v rečno dolino zvalilo z bližnjega hriba in pod seboj pokopalo enega ali več osebkov (ki so si to zaslužili ali pa tudi ne, zavisi od zgodbe), od tod pa izvirajo tudi vsa poimenovanja: Rdeče, Krvavo in včasih celo Morilsko jezero. V resnici ime izhaja iz rdeče barve jezerskega dna, na katerem se nahaja železova ruda. Oblaki, ki so se nabrali nad okoliškimi hribi, so se razpršili, midva pa sva nadaljevala vožnjo do nekaj kilometrov oddaljene soteske.
Romunija se lahko pohvali s številnimi soteskami, a je kanjon reke Bicaz gotovo eden najlepših. Spuščala sva se vse globlje, stene okrog naju so bile vse višje in vse bolj odsekane, sonce pa ponekod sploh ni več doseglo tal. S serpentinaste ceste se je vsake toliko odprl pogled na znamenito Oltarno skalo, ustavljala sva se na skoraj vsakem ovinku, nazadnje pa na najožjem, najglobljem in najnevarnejšem delu s pomenljivim imenom Hudičev vrat, kjer sva se sprehodila ob cesti, vzdolž reke in pod previsnimi stenami. Bilo je zares dih jemajoče.
Čudovito gorovje Bucegi: Babele, Sfinga in vzpon na Omu
Ko sva se naslednji dan peljala proti gorovju Bucegi, se nama niti sanjalo ni, kaj naju čaka, ko pa sva z glavne ceste odvila na Transbucegi, eno od najlepših gorskih cest, po katerih sva kdaj vozila, sva skoraj ostala brez besed. Za seboj sva pustila gozdno linijo in pred nama se je odprl razgled na prostrano, golo, pokrajino, polno zaobljenih zelenih vrhov, med katerimi se je vila lepa cesta. Bilo je kot v filmu.
Na koncu ceste sva stricu v uniformi plačala vstopnino v park, nato pa se po široki, precej obljudeni stezi, odpravila na pohod do najslavnejših znamenitosti planote: kamnitih struktur Babele in Sfinge. Do priljubljene turistične lokacije je bilo dobro uro hoda in kljub temu, da se je iz doline tja mogoče pripeljati tudi z gondolo, se nas je večina gor odpravila peš. Z erozijo nastale strukture na vrhu golega hriba so bile še bolj fascinantne, kot sva si predstavljala in kar lep čas sva se zadržala na vrhu. A to še ni bila najina končna destinacija tistega dne – po postanku, ki je vključeval malico, zajetno število posnetih fotografij in kar precej navdušenja nad razgledi, sva nadaljevala pot na Omu, najvišji vrh gorovja Bucegi.
Znova sva se navduševala nad odlično označeno planinsko potjo s poldrugim metrom visokimi drogovi, ki so si v gostem zaporedju sledili skoraj vse do vrha. Pot ni bila kratka, razgledi pa naravnost čudoviti. Hodila sva slabi dve uri, vmes pa se je zvrstilo malodane vse: strma pobočja, špičasti grebeni, mivkasta steza, pastirji z ovcami, odrezane stene, gromozanski ploščati kamni. Na vrhu, pri koči, ki stoji na 2507 metrih nadmorske višine in je naslonjena na ogromno skalo, se je odprl pogled na gorovja in doline daleč naokoli in močan veter je poskrbel, da je bila vidljivost naravnost fantastična. Do izhodišča sva se vrnila po isti poti in kar malo s težkim srcem zapustila planoto.
Čas hoje: 5h 20min
Skupna dolžina poti: 21,5km
Višinska razlika po poti: 724m
Transfăgărășan: čez Karpate po najboljši cesti na svetu
Ljubitelji najslavnejše britanske avtomobilistične oddaje boste zagotovo vedeli, da so Transfăgărășan, cesto, ki preči gorovje Făgăraș in Transilvanijo povezuje z Muntenijo na južni strani, v enem od prispevkov okronali za najboljšo cesto na svetu. Če vas količkaj zanima zgodovina pa se boste morda spomnili tudi, da je dal cesto v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, bojda za strateške namene, zgraditi tedanji romunski predsednik in diktator, ravno zaradi hitre, nepremišljene gradnje pa je znana tudi kot Ceaușescujeva neumnost.
Šla sva zgodaj, da bi se izognila gneči in odločitev se je izkazala za pravo: cesta, odprta le od julija do novembra, je namreč v teh nekaj mesecih vsak dan polna ovinkov željnih obiskovalcev in že zjutraj se je navzgor vzpenjalo kar nekaj avtomobilov. Po dolgih serpentinah sva vozila počasi, uživala sva v razgledu, se neprestano ustavljala in fotografirala in jasno nama je bilo, zakaj je vsak, ki se vzpne po teh slavnih ovinkih, nad njimi tako navdušen. Pogled na cesto pod nama je z bil vsakim višinskim metrom namreč bolj fantastičen. Pri jezeru Bâlea, preden cesta zapelje v predor, ki je z 884 metri najdaljši cestni predor v Romuniji, je že vladal manjši kaos, vključujoč nepregledno število vozil, stojnic in obiskovalcev, zato se na prelazu nisva zadržala prav dolgo in sva jo raje mahnila na drugo stran.
Nekje visoko nad nama se je dvigal Moldoveanu, najvišja gora v Romuniji, na južni strani predora pa se je odprl nov svet: še bolj zelen, bolj strm, bolj divji. Spustila sva se do jezu Vidraru, drugega najvišjega v Romuniji, nato pa se po dolgi krožni poti, čez kopico prelazov in za zaključek še mimo gradu Bran vrnila v Brașov.
Težko bi izbrala najljubšega od štirih dni, najboljšo od doživetih dogodivščin, ampak dejstvo je, da sva v tako kratkem času videla kar nekaj najlepših, najvišjih, največjih… in tega človek zlahka ne pozabi. Romunija je čudovita dežela in že danes se veselim vseh naslednjih potepanj. Iz prve roke lahko povem, da jih bo še na pretek.
Več o najinih romunskih dogodivščinah pa na www.vselepoinprav.si
Avtor: Lea Piškur
