Čaka nas podaljšan vikend… To je treba izkoristiti! Že razmišljam, kam bi lahko šli. Noben od nas še ni šel po poti Triglavske turno-smučarske magistrale, ampak imamo samo dva dni. Kaj pa, če bi šli okrog Triglava. Ali je to izvedljivo? Jaz bi šla iz Vrat… ker lahko nazaj za Cmirom največ posmučamo. Za vsak slučaj se obrnem po nasvet Roka Zalokarja, gorskega vodnika, če je smučarija iz Luknje v dolino Zadnjice izvedljiva. Dobili smo zeleno luč, čeprav smo bili še malo skeptični.

‹›

Prvi dan

Vrata – Luknja (1758 m ) – Zadnjica – Bivak na Prehodavcih (2071 m )

V nedeljo, 4. 4. 2021 okoli 13:00 štartamo iz Vrat. Parkiramo nekje na polovici med Peričnikom in Aljaževim domom v Vratih. Timing se nam je zdel idealen, ker je ravno pojenjal veter – na koncu dneva pa nam je bilo žal, ker nas je lovila noč. Prva kljukica dneva je bila Luknja, do tja smo se morali povzpeti okrog 900 višinskih metrov. Zgornji del je že začel pomrzovati, zato smo rabili srenače. Na vrhu nas čaka prva malica. Pa še sploh nisem na vrhu, ko Miha že dela paniko, da se teren v Trento kar odreže, kako bom to presmučala. Kmalu ugotovimo, da bo šlo več kot odlično, ker se sonce upre v flanko in jo čisto ojuži. Nekaj dodatne sitnosti povzročijo plazovine, v katerih je precej kamenja, zato moramo na nekaterih delih peš. Spustili smo se približno 800 višinskih metrov. Najbolj smo bili veseli potočka ledene vode, kjer smo dolili čutare in se okrepčali, bilo je namreč pasje vroče.

V drugem delu poti nas je čakalo približno 1100 višinskih metrov vzpona. Samo še navzgor iz Zadnjice do bivaka. Bili smo že kar pošteno izmučeni. Nihče ni navajen tako težkega nahrbtnika. Ugotovili smo, da bo tura veliko bolj zahtevna kot smo si zamislili. Pogledamo po klancu navzgor in rečemo tamle je že skoraj konec, potem imamo samo še čisto malo, pa smo. Mene je čisto pobralo. Štela sem korake, 300 in pavza, 100 in pavza, 100 in pavza, potem pa ni šlo niti po 10 več skupaj. Miha nato naloži še moj nahrbtnik nase in pogumno nadaljuje do vrha sedla. Neizmerno sem mu bila hvaležna za tistih 200 višinskih metrov brez prtljage. Ko pridemo do sedla, vidimo, da je bivak vsaj še enkrat toliko oddaljen kakor smo naredili.. pa še nedostopen, Zato smo začeli iskati pot okrog. Vsi totalno poklapani, že z idejo kje bomo bivakirali na prostem. Hvala bogu ima Jure s seboj dve flaški coca – cole. To nam da dodatno energijo in pa misel, da bomo na vsak način nadaljevali v temi. Prišli smo v strmejše predele, kjer se s smučkami ni več dalo nadaljevati. Smučke na hrbet pa gasa.

Ura nas priganja, sonce že zahaja, mi pa še kar nismo blizu. No je pa vsaj lepo.. golden hour. Lej to!

Teren se malo zravna in Jure se odloči nadaljevati s smučmi, midva pač ne. Sva se dobro odločila, ker teren postane zelo zahteven in smo primorani nadeti dereze in prijeti cepin v roke. Že dajemo čelke gor, ker je čista tema. Čaka nas še zahtevna prečka potem pa smo. Miha je bil ves čas hvaležen za temo, da nisem vidla dol, baje drugače nebi prišla čez. 😀 Ob 9h zvečer smo pri bivaku in imamo družbo. Skuhamo si še večerjo, torteline in riž s piščancem, pa en vroč čaj, potem pa spat. 

Drugi dan

Bivak na Prehodavcih (2071 m ) – Hribarice – Kanjavec  (2569 m) – Velo polje – dom Planika (2401 m) – Kredarica (2515 m) – dom Valentina Staniča (2332 m) – za Cmirom – Vrata

A veš, ko si tako utrujen, da ne moreš spat? No jaz sem zaspala samo za eno uro, take bolečine sem čutila po celem telesu, posebej v nogah. Zjutraj vprašam fanta kako sta spala in me presenetita z enakim odgovorom. Čisto brez energije se sprašujemo kako bomo sploh preživeli še en tak dan. Zunaj je bilo tudi slabo vreme, čisto zabasano.. zato še malo počakamo. V miru pojemo zajtrk in topimo sneg, da si pripravimo pijačo za nov dan. Ob 9.30 pa štart. 

Proti Kanjavcu se držimo druge skupine, ker je bila vidljivost slabša od 10 metrov, da nebi izgubili orientacije.  Ko se začnemo vzpenjati pa se megla razkadi in smo kar naenkrat nad oblaki. A niso taka jutra najlepša? Proti Hribaricam je teren pomrznjen in so potrebni srenači. Kasneje na Kanjavec pa dobimo loterijo različnih razmer. Srenače dol, srenače gor, potem se je delala že ‘cokla’… jaz nadaljujem peš do vrha, fanta se trudita s smučmi. Bilo je pa noro vroče… zato celo pot planiramo malico in sončenje na vrhu. Pa ni bilo nič s tem, ker je začelo pihati in veter naj bi se čez dan zelo okrepil. Razgled na vrhu je bil enkraten, tako kot bi rekla smetana na torti. 

Sledi spust proti Velem polju. Smučarija je bila precej mešana. Iskali smo predvsem južna pobočja. Sicer pa juhuuu. Končno! Smučanje s težkimi nahrbtniki pa je svoja disciplina. Proti Konjskemu sedlu smo se držali visoko levega pobočja, da nismo izgubljali dodatne višine. Sredi vzpenjanja na vrh sedla, nam zmanjka pijače, da o hrani sploh ne govorimo. Nikoli ne pakiraj sit! Vzamemo kuhalnik in stalimo sneg, da napolnimo čutare, 

Zdaj pa samo še gor do Kredarice. Tako smo utrujeni, ampak se tolažimo, da si na vrhu zaslužimo coca – colo ter spust v dolino. Vzpon po kalvariji je zgledal bolj po vseh štirih, izpraznili smo še zadnje zaloge ploščic in gelov. Potem pa pametno zgrešili Kredarico (preveč smo se držali leve) in si podaljšali pot na Planiko. Jure pogumno preči s smučmi, midva z derezami in cepinom. Še dobre pol ure pa smo gor! Na vrhu pol ure počitka, life saver coca – cola in pasulj. Potem pa hitro v dolino. Od Kredarice do Staniča je bil teren poledenel in nič kaj prijeten za smučanje z utrujenimi nogami. Ista zgodba se je nadaljevala v najhujši strmini pod Cmirom. Nato pa dočakamo čisti užitek celotne ture – mehak sneg, strmina in poezija za smučanje. Skoraj 1500 višinskih metrov spusta 🙂 Za konec pa največje trpljenje, kdo vidi avto? 

Celoten krog je štel okrog 38 km in 3500 višinskih metrov vzpona. Potrebovali smo približno 15 ur hoje. Krog je tehnično zahteven, potrebuješ dobro kondicijsko pripravljenost in pa ustrezno opremo ter znanje.